Olimpijski maraton velja za ultimativni preizkus človeške vzdržljivosti in discipline. No, vsaj danes je tako. Leta 1904, na olimpijskih igrah v St. Louisu (ZDA), pa je bil maraton bolj podoben absurdnemu eksperimentu preživetja, polnemu goljufij, halucinacij in čistega kaosa.
Danes na Fulkul.si v kategoriji ZABAVNO predstavljamo dirko, ki bi jo moral soditi Monty Python, ne pa olimpijski komite.
🥵 Peklenski pogoji in “znanstveni eksperiment”
Na štartu se je zbralo 32 tekmovalcev (cilj jih je doseglo samo 14). Pogoji so bili naravnost obupni: 32 stopinj Celzija v senci in trasa, speljana po prašnih makadamskih cestah. Ker so pred tekači vozili avtomobili in konji s sodniki, so morali športniki dobesedno teči v gostem oblaku prahu, zaradi katerega so komaj dihali.
Da bi bila stvar še slabša, se je glavni organizator dirke odločil izvesti “znanstveni eksperiment o namerni dehidraciji”. Na celotni 40-kilometrski trasi je bila na voljo samo ena sama vodna postaja. Da, prav ste prebrali.
🚗 Prvi “zmagovalec”, ki je do cilja štopal
Ameriški tekač Fred Lorz je po približno 14 kilometrih dobil hude krče in odstopil. Ker ni želel pešačiti, je sedel v avto svojega trenerja, da bi se odpeljala nazaj na stadion. Med vožnjo sta prehitevala ostale tekmovalce, Lorz pa jim je iz avta veselo mahal.
Nato pa se je avto po 17 kilometrih vožnje pokvaril. Lorz, ki si je medtem opomogel, je izstopil in preprosto odtekel zadnjih nekaj kilometrov do stadiona. Prečkal je ciljno črto kot prvi! Publika je norela, hči ameriškega predsednika Alice Roosevelt mu je že hotela nadeti zlato medaljo, ko je nekdo iz množice zavpil, da ga je videl v avtu. Lorz se je nasmehnil in rekel, da je šlo zgolj za “šalo”.
🧪 Pravi zmagovalec, dopiran s podganjim strupom
Ko so diskvalificirali Lorza, je bil na vrsti pravi zmagovalec, Thomas Hicks. A Hicks ni bil v dobrem stanju. Bil je popolnoma izčrpan in je rotil trenerje, naj mu dovolijo leči in zaspati. Njegovi trenerji so imeli drugačen načrt – dali so mu takrat “revolucionaren” športni napitek: mešanico surovih jajc, francoskega konjaka in … strihnina (podganjega strupa).
Strihnin v majhnih dozah deluje kot močan stimulans živčnega sistema. Hicks je bil po tem napitku popolnoma zadet in je začel halucinirati. Zadnja dva kilometra ni več mogel teči; njegova trenerja sta ga dobesedno držala pod rokami in ga nesla čez ciljno črto, medtem ko je on v zraku premikal noge. Postal je olimpijski prvak.
🐕 Jabolka, dremež in beg pred divjimi psi
Tudi ostali tekmovalci niso imeli sreče. Kubanski poštar Félix Carvajal je prišel na štart v težkih uličnih čevljih, dolgih hlačah in srajci. Med tekmo se je ustavljal in klepetal z gledalci. Ker je bil lačen, je v nekem sadovnjaku pojedel gnila jabolka, kar mu je povzročilo hude želodčne krče. Zato se je odločil, da na pol poti malo zadrema. Zbudil se je in vseeno končal na četrtem mestu!
Južnoafričan Len Taunyane pa je imel še bolj divjo izkušnjo. Bil je odličen tekač in favorit za medaljo, a so ga na trasi začeli loviti divji psi. Psi so ga pregnali skoraj dva kilometra s proge, zaradi česar je končal na devetem mestu.
📺 POGLEJTE SI TUDI: Najboljši video esej o tej dirki
Ta neverjetna zgodba si zasluži vrhunsko pripoved. Oglejte si absolutno legendarni in noro smešni dokumentarni esej ustvarjalca Jona Boisa (ki ima več kot 6 milijonov ogledov). Povezava je 100 % preverjena in delujoča!
Kdo bi si mislil, da so bile prve olimpijske igre takšen cirkus?
